Pisalo se je leto 1945, ko so zametki takratnega podjetja z imenom Izvori nafte - D. Lendava
postopoma pričeli pridobivati na moči, prepoznavnosti in ugledu. Postavljena je bila prva rafinerija
v vasi Dolina in s tem je srce tovarne začelo biti.
Svetle prihodnosti pa niso napovedovali samo podjetju Nafta Lendava, temveč tudi vsem novim
projektom v Prekmurju. Kljub dobrim izhodiščnim pogojem in dejstvu, da gre za energetsko
podjetje v državni lasti, ta zgodba piše epilog v stilu marsikaterega že propadlega prekmurskega
podjetja.
Za uresničitev sanj in vizij nista potrebni samo potrpežljivost in delo, temveč tudi podpora
vodilnega kadra, ki že od samega začetka ni pokazal interesa za vlaganje v razvoj podjetja in
Pomurske regije. Nasprotno odnos
vodstva je bil velikokrat celo zaviralen ali pa je deloval v
smeri izčrpavanja podjetja. Nafta je postala žrtev sistemskega uničevanja podjetij, ko so bivši
generalni direktorji (g. Žalik, g. Horvat, g. Muršič, g. Švec) in drugi ustanavljali podružnice oz.
hčerinska podjetja, preko katerih so postopoma tovarno pripeljali do stečaja, s tem pa seveda
poskrbeli za priliv sredstev v svoj žep.
Žrtve v tej več let trajajoči drami - pa so tako kot vedno delavci, ki še vedno niso dobili izplačane
junijske in julijske plače, poplačila prispevkov za maj, izplačila letošnjega regresa v zakonskem
roku. Prav tako ni prišlo do zagona proizvodnje, kljub temu, da so delavci najprej celo pristali na
15% znižanje plač!
S strani upravitelja premoženja, Slovenskega državnega holdinga še vedno ni poročila o vzrokih
za nastali položaj ter predvidenih ukrepov za ureditev razmer, kar kaže na njihov mačehovski
odnos do podjetja in s tem tudi do delavcev. Slednji se v strahu za službe ne upajo dovolj
odločno upreti temu malomarnemu vodstvu.
