Tovarišice in tovariši, dragi prijatelji

Zbrali smo se, da se poklonimo svobodi, v čast našega praznika in s tem v čast nas vseh, ki nam rdeča zvezda razžari srce. Poleg strasti, vneme in ponosa, ki nam jih prebudi, je rdeča zvezda tudi znak goreče volje po svobodi. Žal jo nekateri enačijo samo z eno ideologijo ali samo z eno praksi. Goreča volja po svobodi, naša rdeča zvezda, sega od daljne Republike Kalifornije, države v ZDA, do narodnoosvobodilne, partizanske vojske. Rdeča zvezda krasi in je krasila zastave, ki so odločno naganjale okupatorje in kolonizatorje. Rdeča zvezda je tudi razlog, da smo mi tu. Da smo tu mi, ki in ker imamo svoje korenine, zgodovino, kulturo, dediščino in svoj jezik. Dolgo časa je slovenski narod životaril na robu mogočnih držav Evrope. Ni našel moči, da se postavi pokonci in zadiha s polnimi pljuči. Mnoge generacije so prebijale podložno naravo in pripravljale teren za dan zmage.

Pet sto in eno leto mineva od rojstva prvega med Slovenci: Primož Trubar nam je odprl vrata v svet. Slovenstvo je pripel na najmodernejše tokove takratnega sveta. Vpeljal je mnoštvo najnovejših idej, ki so razrahljale katoliško enoumje, najedel fevdalne spone in pomagale pripraviti slovenskega kmeta k uporu zoper izkoriščanje. Slovenske šole so omogočile, da so ljudje brali in postavili podlago za nastanek enotnega slovenstva. Trubar je zasejal idejo nacionalne države. Potem je padel mrak za dolga stoletja in Trubarja in idejo nacionalne države je obudilo v življenje šele delavsko gibanje.

Delavski boj je vso svojo simboliko, modrost in lepoto zaklenil v praznik dela, 1. maj. Ta dan nas opozarja na neizpolnjeno zahtevo, da mora vladati delo, ne kapital - ali če rečemo s Cankarjem - sodbo si bo narod pisal sam, ne frak mu je ne bo in ne talar. Sodobna družba je družba dela. Samo človeško delo ustvarja novo vrednost. Niso pa delavci udeleženi pri delitvi rezultatov v skladu z opravljenim delom. Družbeni proizvod je plod nas vseh, rezultati pa se vse bolj privatizirajo. Kriza nastopa predvsem zato, ker je razlika med vloženim delom in sodelovanjem pri delitvi, prevelika. Ljudje morajo živeti od svojega dela, dobiti za to dostojno plačilo. V Sloveniji in s svetu. To je sporočilo prvega maja!

Umika se doba, ko smo uspeh merili s tonami žita in jekla, danes merimo uspeh v znanju. Že jutri bo več ljudi v šolah in v raznih izobraževalnih ustanovah kot v tovarnah za stroji. Delovno mesto je del učeče se družbe. Življenje od nas zahteva permanentno izobraževanje. Produkcija in prenos znanja vse bolj določata gospodarsko moč ljudi, podjetij in držav. Družba znanja izpodriva industrijsko dobo in zahteva od nas, da se za višjo kakovost življenja borimo z glavo in vse manj z močjo mišic. Zato se tudi širi prostor ženskam, emocijam, občutkom. 1. maj pa ostaja in bo ostal za nas tudi zato, ker smo od leta 2004 člani Evropske unije, to je najbolj elitnega kluba, ki ga premore svet.

9. maj je dan zmage nad fašizmom in nacizmom. Kdor ne dojame, da je šlo v razvoju slovenskega naroda za svobodo, nikoli ne bo razumel dneva upora proti okupatorju, dneva Osvobodilne fronte. 26. aprila 1941 so se sestali rodoljubi, da prižgejo plamen boja proti okupatorju in proti nepravičnosti, proti neenakosti, proti centralizmu in za slovenstvo, za naš blagor, za ohranjanje naše identitete. Vsi vplivni posamezniki, vse slovenske organizacije so bile poklicane v antifašistično fronto: odzvali so se komunisti, krščanski socialisti, sindikati, kulturni delavci, mladina, mnoga društva. Ni bilo cagavcev in kolaborantov. Osvobodilna fronta si je zadala več ciljev: izgon okupatorjev, uničenje nacizma in fašizma, vendar tudi boljše življenje za dekle in hlapce, za bajtarje, rudarje in kmete, za mladino in ženske. To je bil boj za spremembo nacionalnega značaja, za dvig politične zavesti, za slovensko državo. Svobodno življenje naroda je možno samo v samostojni suvereni državi. Kdor je temu nasprotoval, se je postavil na stran okupatorja: proti slovenski državi, proti lastnemu narodu, proti svobodi. Narodno osvobodilni boj je lahko vodila samo generacija, ki je bila dovolj modra, hrabra, odločna in zato tudi močna, da si je zastavila ta velikanski cilj: postaviti slovensko Slovenijo na svetovni zemljevid in hkrati malemu človeku omogočiti boljše življenje: zemljo za kmeta, tovarne za delavca, izobrazbo za mladino, zdravstvo za vse in volilno pravico za ženske. Vse to so vrednote in dobrine, ki se nam sedaj zdijo samoumevne, in prav je tako! Takrat pa so predstavljale največje izzive in sanje, s katerimi so borci in borke lažje prestajali vse žrtve. Ker so vedeli, zakaj se borijo. To ni bil le boj proti okupatorju, pač pa tudi boj ZA: za temeljne človekove pravice, za svobodo, za kakovost življenja, za demokracijo in za enakopravnost ljudi. Ta generacija je dala najboljše ljudi, kar jih je kadarkoli premogla slovenska zemlja. Med mnogimi slovenskimi domoljubi in človekoljubi so še bolj izstopali Kidrič, Kardelj, Stane Rozman, Kocbek, Vidmar. Tej generaciji je skupaj s svojimi somišljeniki uspelo pripojiti Primorsko Sloveniji in peljati energijo ljudi od vojne zmage v prenovo dežele. Opravili so veliko nalogo, kot so najbolje vedeli in znali. S ponosom gledamo na te čase in v čast si štejemo, da je to naša tradicija, na kateri gradi Republika Slovenija.

Potem ko smo Slovenci različnih generacij pripeljali nalogo do popolne osamosvojitve in leta 1991 razglasili neodvisno Republiko Slovenijo in jo leta 2004 pripeljali v Evropsko unijo, je čas, da si nalijemo čistega vina. Glede slovenskega osvobodilnega boja, in glede tega ali smo res naredili vse najboljše. In prvo zrcalo si moramo nastaviti že glede obdobja slovenske tranzicije. Ta je poleg dobrih strani prineslo tudi veliko slabih. Denacionalizacija je številne kose slovenske zemlje spravila v roke predvojnih veleposestnikov in v roke tujcev. Namesto da bi narodno bogastvo ostalo v rokah najbolj veščih upraviteljev, so ga dobili tudi tisti, ki imajo v tej družbi druga poslanstva in nobenega interesa, da bi premoženje uporabili za dvig kakovosti življenja vseh ljudi. Tranzicijsko obdobje je doseglo vrh z aktualnimi managerski prevzemi, ki so pripeljali do tega, da so socialne razlike med nami, med Slovenci in Slovenkami, državljani iste države, za katero so se borili borci pod rdečo zvezdo, postale nesprejemljivo, nedojemljivo (pre)velike. Kapitalski bloki se mimo demokratičnih mehanizmov polaščajo politične moči in jo silijo, da bi namesto ljudem služila peščici premožnih. Tem procesom smo vedno nasprotovali! Naša odgovornost je, da je treba nove krivice odpraviti, napake tranzicije pa je treba popraviti.

Pred nami se danes postavlja vprašanje: kam in kako naprej? Si bomo po vzoru Trubarja, Prešerna, Cankarja, Kajuha in voditeljev narodnoosvobodilnega gibanja zastavili veliko nalogo? Bomo zbrali potrebno energijo, najboljše ljudi svojega naroda in zaveznike v mednarodnem prostoru, da spravimo Slovenijo na vrh razvitih držav? Si bomo zastavili velik cilj: prenovo značaja v smer ambicioznega svetovljanskega aktivnega slovenstva? Konservativne sile doma in v svetu rinejo Slovenijo na obrobje dogajanj. Iz Slovenije delajo bojišče pritlehnih bojev za drobtinice in politiko pretvarjajo v medstrankarske razprtije. V času konjunkture, v času debelih krav, Slovenija ni prihranila sredstev za čase suhih krav, ki prihajajo, temveč jih je razsipala po strankarskem ključu.

Nekateri bi radi ponovno delili slovenski narod na naše in vaše, da bi spet krvavel v napačnih bitkah. Ne sprejemamo tega polja boja, saj dobro vemo, kam nas je to pripeljalo v letih 1941-45. Mi vidimo velike izzive za vse nas: mobilizirati moramo najboljše strokovnjake, najboljše umetnike, najboljše delavce za nove cilje. Zato rabimo državno vodstvo, ki zna, ki zmore in ki bo nad strankarskimi interesi vključilo najbolj kvalificirane ljudi v upravljanje javnih zadev, ne samo bližnje sorodnike, prijatelje in strankarske vrhuške. Imamo solidne ekipe ljudi. To je prava smer. Vrniti dostojanstvo vsem, da se vsak lahko angažira, da damo od sebe več in da bomo vsi pravično udeleženi pri skupnem rezultatu. Za to nam gre. Ne da bodo eni delali, drugi pa pobirali smetano.

Vsaka generacija si zastavlja cilje, ki jih je vredna. Veliki cilji angažirajo najboljše ljudi. Slovenija je žejna velikih ciljev, da se bo lahko angažirala in zaživela svoje ambicije na polno. Dovolj je bilo tavanja in izgubljanja v megli. Potrebujemo nov sporazum med generacijami, med regijami, med sindikati in delodajalci, med civilno družbo in državo, nove močne zaveznike v Evropski uniji in v svetu. Prestrukturirati moramo družbo v celoti: dvigniti izobrazbeno raven, omogočiti podjetniško iniciativo na vseh ravneh, zmanjšati birokracijo, povečati produktivnost. Prenoviti moramo zdravstveni sistem: preveč denarja izgubljamo na slabi organizaciji, zdravnike smo spremenili v napol administratorje. Namesto z bolniki so se prisiljeni ukvarjati s papirji in statistikami. To moramo spremeniti. Država mora poskrbeti za otroke in mladino. Slovenija potrebuje novo upanje. Samo novo upanje lahko zagotavlja najboljše rezultate.

Ljudem moramo vrniti dostojanstvo: vsak mora imeti možnost za nov začetek, vsak človek mora živeti na polno. Tega smo vredni in to si tudi zaslužimo. Za to so se borili pod rdečo zvezdo za nas, za to se moramo boriti za naše otroke in za nas tudi sami. Brez izgovorov, samo z zagonom, strastjo in vrednotami.

Smrt fašizmu - Svoboda narodu