Ko je neka stara ženica umrla na oddelku za zdravljenje starostnih bolezni v majhni bolnišnici blizu kraja Dundee na Škotskem, so bili vsi prepričani, da za seboj ni pustila ničesar vrednega.

Kasneje, ko so medicinske sestre pregledovale njeno borno zapuščino, so našle to pesem. Kakovost in vsebina sta osebje tako prevzeli, da so kopije obšle vse sestre v bolnišnici.

Ena od njih je kopijo pesmi odnesla s seboj na Irsko. Edina dediščina, ki jo je ta stara gospa zapustila potomcem, je bila objavljena v božični izdaji novic severnoirskega združenja za mentalno zdravje (News Magazine of the North Ireland Association for Mental Health). Ta preprosta, a zgovorna pesem se je pojavila tudi v obliki diapozitivov.

Tako je ta drobna, stara ženica iz Škotske, brez vsakega fizičnega imetja, ki bi ga zapustila temu svetu, zdaj avtorica »anonimne« pesmi, ki kroži po internetu:

-------------------------------------------------------

Čemerna starka

Kaj vidite sestre?
Kaj vidite?

Kaj si mislite,
ko me pogledate?

Čemerna starka,
ne preveč pametna,
negotovih navad,
z očmi, zasanjanimi v daljavo.

Starka, ki izpljuva hrano
in ne odgovarja,
ko ji glasno prigovarjate,
'Dajte no, potrudite se malo!'

Starka, za katero mislite, da
ne opazi stvari, ki jih počnete
in kar naprej izgublja
nogavico ali čevelj.

Starka, ki vam proti svoji volji ali
krotko dovoli, da počnete kar hočete,
jo kopate in hranite,
samo da mine dolg dan?

Je to tisto kar mislite?
Je to tisto kar vidite?
Potem odprite oči, sestre,
kajti to kar vidite nisem jaz!

Povedala vam bom kdo sem,
ko tukaj sedim tako mirno,
tako kot ukažete,
ko jém na vaš ukaz.

Sem desetletna deklica,
ki ima očeta in mamo,
brate in sestre,
ki ljubijo drug drugega.

Sem šestnajstletno dekle,
s krili na nogah,
ki sanja, da bo kmalu
srečala svojega ljubega.

Sem nevesta pri dvajsetih,
moje srce poskakuje,
ko dajem zaobljubo,
ki me zavezuje do konca življenja.

Zdaj jih štejem petindvajset,
imam svoje otroke,
ki potrebujejo moje vodenje,
imam varen in srečen dom.

Sem ženska pri tridesetih,
otroci hitro rastejo,
med seboj smo povezani z vezmi,
ki bi morale trajati večno.

Ko jih imam štirideset,
so moji sinovi odrasli in zdoma,
toda ob strani mi stoji mož,
ki skrbi, da ne žalujem.

Pri petdesetih se ob mojih
kolenih znova igrajo dojenčki,
zopet poznam otroke,
moje ljubljene in sebe.

Nad mano se zgrnejo temni oblaki,
moj mož je mrtev.
Ko se zagledam v prihodnost,
se vsa naježim od groze.

Moji otroci se oddaljujejo,
imajo svoje otroke,
mislim na vsa minula leta
in ljubezen, ki sem jo poznala.

Zdaj sem starka.
Kako kruta je narava!
Starost je šala,
ki iz človeka naredi norca.

Telo usahne,
privlačnost in moč izgineta.
Tam, kjer sem nekoč imela srce,
je zdaj kamen.

Toda znotraj te stare razvaline,
še vedno prebiva mlada deklica.
Moje izmučeno srce tu in tam
še vedno zna kipeti od čustev.

Spominjam se veselih
in žalostnih dni.
V mislih vedno znova ljubim in

podoživaljam svoje življenje.

Mislim na vsa tista leta,
ki jih je bilo premalo in so prehitro minila,
in sprejemam neizogibno dejstvo,
da nič ne more trajati večno.

Zato ljudje, odprite oči,
odprite oči in poglejte!
Pred vami ni čemerna starka,
pred vami sem JAZ!!

Spomnite se na to pesem, ko naslednjič srečate starejšo osebo
in se je morda otresete, ne da bi pogledali v njeno mlado dušo.
Vsi bomo nekega dne na njenem mestu!


VSAKDO BI JO MORALI PREBRATI.
In nikar ne pozabite na čemerne starce.